petek, 10. junij 2016

O majhnosti

Urban Vovk: Garaže. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2015.



Spomnim se deloma kontroverznega citata, ki so jo pred nekaj leti izbrali za motto literarnega natečaja Flash Europa 28: »Doba v kateri živimo, je doba kratke zgodbe.« Dvomim, da je bil namen organizatorja demantirati pisce daljše proze, poezije, dramatike oz. paraliterarnih in hibridnih žanrov, prej spodbuda mladim avtorjem, da so njihova besedila vredna branja, je pa težko zanikati, da izjava na svoj način sploh ni napačna kljub temu, da skoraj apokaliptično napove zaton romana, ki je pred tem podobno zagodel epom (ki se uradno zaključijo z Miltonovim Izgubljenim rajem – kako simbolno točen naslov).

Seveda ne dvomim, da bodo romani še naprej uživali v povišanih nakladah (nenazadnje sam tehnološki napredek omogoča tržne poteze, ki so bile še pred kratkim nezamisljive in dandanašnji lahko svojo pol-avtobiografsko zgodbo v javnost sprosti še tako neznano in neizkušeno ime z za tisk in vezavo nezadostnim začetnim kapitalom) – detektivske, fantazijske in ljubezenske izvedbe tega žanra ostajajo recept za uspeh – bi si pa upal trditi, da bo stroka vse bolj ob bok daljšim postavljala tudi kratko prozo, ki ne more biti zgolj produkt za dobo, prenatrpano z informacijami in nepotrpežljivostjo, temveč tudi produkt takšne dobe, njen odraz v svetu besed.

Bralci kratkih zgodb – namesto trditve, da trpimo za ADHD-jem – v svojem čtivu tako iščemo drugačne kakovosti. Ne zanimajo nas toliko izgradnja likov in dogodki ter spoznanja, ki jih na življenjski poti oblikujejo, temveč bolj majhni trenutki, ki na določenih točkah življenja neodločilno vplivajo na naše odločitve ali superego. Morda je tudi to povezano z literarnimi premiki prejšnjega stoletja, ko se je književnost začela drastično odmikati od velikih zgodb in se osredotočati na majhnost, na majhnega človeka in majhne pripetljaje, ki ne privedejo do nikakršnih ključnih sprememb zgodovine – tako ali tako se je izkazalo, da so ta nemogoča (tega sicer ne verjamem, verjamem, da so mogoča, a v tako odmaknjeni povezavi s posameznikovim časom, da kot nemogoča zgolj izpadejo).

Prav zato sem pričujoči blog do sedaj bolj spremljal kot bralec in manj kot pisec, saj so me bolj kot omenjeni romani zanimale njih osebne interpretacije. O zbirkah kratkih zgodb, ki jih ne preberem ravno malo, je bilo težje pisati, saj gre pri teh knjigah povečini za best-off nekega obdobja (ali enega ali večih piscev), redkeje za organsko celoto z eno glavo in prav toliko repi. Na vsake toliko pa naletim tudi na primere kot so Garaže, ki je ne le skupek zgodb, ki presežejo časovno odmaknjenost med seboj z eno samo rdečo nitjo, temveč me nagovorijo na popolnoma intimni ravni, ker spregovorijo o občutkih, mislih, dogodkih, o katerih premišljujem na dnevni ravni ali pa sem z njimi moral nekje v preteklosti resneje obračunati, da sem se rešil nekakšnih (meta-)kognitivnih blokad.

Zbirka preko osmih zgodb razišče majhnost posameznikovega življenja, predvsem tisto, kar bi si sam upal opisati kot majhne zmage, majhne dosežke, stori pa to na način, ki dovoljuje razumeti pripetljaje tudi kot majhne poraze individua, ki sčasoma postaja vse bolj oblikovan po občih vrednotah družbe. Nekakšno prozno Slovo od mladosti, slovo od idealov in strastnih želja in harmonična pomiritev z odklonskim slogom življenja, ki ga lahko provokativno označimo z družbeno-sprejemljivim. Nekoč veliki upi, ki so propadli z majhnimi zmagami.

Všeč mi je, kako je z bistrim in spravnim humorjem (ki je ravno zaradi teh dveh lastnosti navidez tako ciničen) dodatno poudarjena posameznikova majhnost v primerjavi z neumornim aparatom družbenega pritiska. Formalno gledano se to dogaja skozi lucidna opažanja detajlov in njihovimi povezavami z veliko sliko. Tak oddaljen pogled deluje skrajno potujitveno in razozebljeno, je pa hkrati še en odraz sprave s tem, da tako pač je in da je posameznik le še pozabljena in izpraznjena puhlica v slovarju, ker je svet postal docela političen (oz. podružbljen). Morda pa je prav to dodaten dokaz, zakaj žanrske zvrsti romana prekosijo tisto osnovno Lukácsevo definicijo romana kot zgodbe o posamezniku (v svetu brez boga) – ker že lep čas živimo v svetu, kjer je boga zamenjala drugačna grozljiva transcendenca-družba. In ta svet za svoje ubesedenje potrebuje kratke zgodbe ter se manifestira skozi oddaje a la Big Brother.


Zaključim s ponovitvijo, da zgornje besede niso nikakršen razlog za obup, prej izziv, da v danem prostoru in času iščemo sebe in sebi ustrezna načela ter ideale, s katerimi lahko presežemo občutke poraženosti, ker smo v preteklosti prodali svoje sanje, da smo se vključili v sistem. Intimna žalost (opisana z zavidanja vredno spretnostjo), ki mi jo kolegi omenjajo, da so jo začutili ob branju te knjige, mi daje več navdiha za življenje, kot marsikateri spektakularen roman o izjemnih posameznikih in velikih dejanjih, ki se zgolj skrivajo za površinsko majhnostjo. Posameznik namreč nikoli ni majhen, posameznik je največje bitje tega sveta. 

nedelja, 15. maj 2016

Okrog sveta do preprostega spoznanja ...

Meike Winnemuth: Veliki dobitek. Kako sem na Milijonarju priigrala pol milijona in odpotovala. Tržič: Učila International, 2014.
Piše: Urška Orešnik



Včasih - oziroma kolikor lahko v knjižnični praksi opažam zelo pogosto - se dogaja, da človek sodi knjigo po platnici. Kljub temu da se sama načeloma ne prištevam v to množico, se je to zgodilo tudi meni. A sem bila ravno zaradi tega toliko bolj presenečena - včasih kakšna spoznanja pridejo na najbolj nepričakovanih mestih. Knjige Veliki dobitek Meike Winnemuth najverjetneje tako sama nikoli ne bi vzela s knjižne police, če mi je ne bi priporočila bralka v našem bralnem krožku, ki je s tem naslovom doživela podobno izkušnjo. 



Zgodilo pa se je nekako takole ... Poznate občutek, ko bi na neki točki v življenju spakirali kovčke in pustili vse za sabo? (Hm, ja, seveda.) Ali ko vedno daljša potovanja niso več dovolj in vas muči vprašanje, kako bi bilo, če bi lahko predvsem potovali? (Vedno bolj.) In nekako zavidate tistim, ki so se podali v take pustolovščine potovanja in pisanja (bloganja), čeprav vam neka pragmatična pamet pravi, da tudi tak življenjski stil ni mačji kašelj ... Čeprav je Veliki dobitek v bistvu resnična zgodba oz. knjiga, jo je avtorica zapisovala tudi v obliki popotnega bloga, deluje skoraj pravljično - uspešna nemška novinarka na televizijskem šovu priigra pol milijona evrov in se poda na enoletno pot po svetu. To razdeli na dvanajst destinacij oz. mest, v katerih biva po en mesec. Od Sydneya, Buenos Airesa, Mumbaja, Šanghaja do Honoluluja, San Francisca, Londona itn. Do sedaj še nič pretresljivega. Vendar stran za stranjo avtorica bralcu vse bolj prirašča k srcu. Na svoji poti se loti najrazličnejših aktivnosti - ne potuje kot turistka, temveč gre često iz svoje zone udobja. Kar jo nagradi z mnogimi novimi poznanstvi, srečanji in spoznanji. 


"Počutim se kot bi se snela z vrvice, prosto lahko dirjam po velikem travniku in ovoham vse, kar zanimivo diši - kakšno razkošje! /.../ Necenzurirano, nekontrolirano življenje." (s.25)
Hkrati pa se ji tudi zapiše:
"Kajti tisto najbolj hudo pri potovanju je to, da to ni življenje. Sreča ob svobodi in tujosti pomeni izgubo pripadnosti in bližine stalnosti." (s. 107)
Kljub temu da potovanje ni ta zaresno življenje, pa se vpraša, zakaj ni tako radovedna v svojih dejanjih tudi v svojem običajnem življenju? Nenazadnje bi se lahko učila igranja ukuleleja tudi doma, ali pa šla na kakšen eksotičen tečaj ... Kakšna je cena udobnosti vsakdanjega, običajnega življenja? Vsakodnevna rutina nas pogosto uspava v nek tempo, iz katerega se le stežka spravimo v kakšne nove pustolovščine. Je res tako težko? Branje me je z razmišljanja o potovanju in vznemirljivem spoznavanju novih pokrajin in ljudi pripeljalo do misli o tem, koliko lahko sama naredim za to, da z izleti ven iz lastne cone udobja ublažim Fernweh, wanderlust, hrepenenje po novih obzorjih ... 

Zelo prisrčno je napisan del, ko avtorica piše pismo (vsako poglavje je namreč kot pismo naslovljeno na neko osebo) mlajši sebi, kjer med drugim pove tudi tole:


"To, ljubica, kar je v tvojih letih težko in pozneje ne bo nič lažje, je ugotoviti, kaj želiš ti. Ne kaj bi morala želeti po mnenju drugih. Notranjih in zunanjih glasov velikokrat ni lahko razločiti. Je ta, ki ti prigovarja, da moraš imeti otroke, kariero, velikost košarice C, dolgoletno zvezo, hišo, popolno populjene obrvi, diplomo, uravnoteženo osebnost, uravnotežen bančni račun in na leto dvakrat dva tedna dopusta, ti ali svet? Kdo to določa? Je to v resnici tvoje hrepenenje ali zgolj prilagoditev nikogaršnji ideji o sreči?" (s. 155/156)
Kaj ni naravnost smešno, kako smo ljudje vedno sami sebi največji sovražniki, kako si sami postavljamo ovire v življenju in sami zidamo gradove prepričanj, za katerimi se skrivamo v navideznem udobju? Ko je recept za srečo tako enostaven in se skriva v preprostosti, ki jo mnogokrat zavidamo domorodcem kašne dežele, kamor se zatekamo od svojih v racionalne kletke ujeta življenja. Prav hecno je, ko avtorica ugotovi, da ji sploh ne bi bilo treba zadeti denarne nagrade, da bi šla na pot okoli sveta ampak da bi si to lahko brez težav privoščila že zdavnaj. Naj zaključim z mislijo, da je vse v našem življenju posledica nekih odločitev - in če nam ni všeč, moramo enostavno le začeti sprejemati drugačne. Preprosto, kajne? :) 

ponedeljek, 04. april 2016

Potrgajte sanje, postrelite upe ...

Kenzaburo Oe: Potrgajte poganjke, postrelite otroke (iz japonščine prevedel Iztok Ilc). Ljubljana: Sanje, 2015. (Zbirka Sanje roman)


Piše: Urška Orešnik




Čudni časi so. Časi, ki od nas zahtevajo, da pokažemo svojo človečnost. Da smo dobri drug do drugega. Žal, za marsikoga, zaslepljenega s strahom, predsodki in nezdravo mero egoizma, nepredstavljivo. In v takih okoliščinah za večurni polet v tropske kraje na Biblosu izberem ne ravno počitniško čtivo, ki pa ga ne morem odložiti. Medtem ko so se drugi potniki raztegnili na proste sedeže in odvečni čas izkoristili za počitek, me je svetloba ekrana osvetljevala dokler nisem prebrala zadnje strani romana z naslovom Potrgajte poganjke, postrelite otroke. Avtor romana, Kenzaburo Oe, je v letu mojega rojstva prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Delo, o katerem pišem, pa je njegov prvenec, ki je izšel pri njegovih triindvajsetih letih.

Po občutju brezizhodnosti, groze, zadušljivosti sveta me ta roman spominja na vzdušje romana Filio ni doma Berte Bojetu. Kljub temu da je roman verjetno vezan na neke točno določene zgodovinske okoliščine, ki jih je pisatelj izkusil na lastni koži, je dogajanje oz. okolje do te mere neprepoznavno, da bi se lahko roman dogajal na katerem koli vojnem območju. Mogoče je ravno zaredi svoje mladosti pisatelj roman napisal tako prepričljivo, tako presunljivo, kot je lahko le dojemanje vojne skozi oči otroka, ki še toliko bolj poudari njeno nesmiselnost.

Zgodba sledi usodi petnajsterice dečkov, pozabljenih od staršev in sveta, ki se znajdejo prepuščeni sami sebi v vasi, ki jo je domnevno prizadela usodna epidemija in iz katere se je umaknila večina vaščanov, ki so jo odnesli živi. V tem zadušljivem ozračju otroci iščejo pot preživetja. In v vsej brezizhodnosti in temačnosti sveta se vseeno posveti iskra naklonjenosti glavnega junaka do deklice. Glede na atmosfero se bralcu svita, da se zgodba nekako ne more končati pozitivno oz. perspektivno, pa mu vseeno juanki tolikanj prirastejo k srcu, da upa do zadnje strani. 

V času, ko sem brala knjigo, smo preleteli Sirijo in Irak, kolikor točno je pač zarisana pot na ekranih na potniških sedežih. Letela sem na toplo, v trope, se potepat in uživat, medtem ko so se v svetovih, mimo katerih so letela naša življenja, najverjetneje take zgodbe dogajale v resničnosti. Priznam, branje sem zaključila s priokusom grenkobe, slabe vesti ... in nikakor nisem uspela sladko zaspati kot moji sopotniki. Kljub pretresljivi vsebini pa je roman napisan malodane mojstrsko, čeprav ga je avtor napisal dokaj mlad. Vsekakor katarzično branje, ki ga ne smete zamuditi. 


torek, 26. januar 2016

Strah je votel, okrog ga pa nič ni

Oscar Wilde: Cantervilski duh. Ljubljana: Vale-Novak, 2002.Piše: Urška Orešnik




Da v bralnem krožku beremo raznoliko, in da obenem pri izbiri upoštevam tudi bralne okuse sodelujočih, v bralni sezoni 2015/16 beremo po principu v zadnjem času priljubljenih bralnih izzivov. Brali smo že recimo mladinski roman, ki ga je vredno prebrati, pa "knjigo za dušo", spomine ... decembra pa smo odkljukali delo, starejše od 100 let. Naša sobralka je namreč predlagala drobceno knjižico, prvo objavljeno delo Oscarja Wilda, Cantervilski duh.

Kratko branje za z drugimi opravki nabit december. Že iz prvih strani veje živahen, odličen smisel za humor, ki nakazuje na očitno Wildovo genialnost. Tistih nekaj, ki srečanja bralnega krožka kljub močnim nalivom ni želelo zamuditi, se nas je enoglasno strinjalo, da gre za odličen prikaz nasprotnosti med dvema družbama, med romantičnimi Angleži, ki še vedno verjamejo v duhove in znova in znova vznikajoče krvne madeže na stoletja starih preprogah, in Američane, ki svet dojemajo s puritansko treznostjo in racionalnostjo. 

Ne glede na vse možne inovativne načine, s katerimi se duh trudi prestrašiti nove naseljence dvorca, nikakor ne uspe. Namesto da bi sejal strah, se koncu koncev sam boji prefriganih stanovalcev in popolnoma resignira. Kljub vsemu ima zgodba za bralca spravljiv konec, nastali konflikt nazadnje razreši najmlajša, z racionalističnim pogledom neonesnažena in uvida sposobna dušica. 

Ilustracije, ki so krasile prvo izdajo zgodbe leta 1887.  


A ključna ugotovitev, ki še potrdi dejstvo, da je ta mala, drobna knjižica obvezno branje, pa je tisto ne tako očitno sporočilo, ki pa se ga gotovo vsi spominjamo iz svojega otroštva v obliki rekla, da je strah votel, okrog ga pa nič ni ... Z dolgo tradicijo grozljivih zgodb obremenjena angleška duša, bodisi resničnih poročil o človeški krutosti bodisi popolnih kreacij domišljije, take ljudske modrosti o ničnosti strahu pač ne more sprejeti. Da smo sami ustvarjalci svojih največjih strahov, lepo ilustrira ignoranca, s katero novi stanovalci sprejmejo staroselskega duha, ki ga njihovo obnašanje popolnoma vrže iz tira, saj s tem izgubi svojo vlogo, svoj pomen. In tako preprosto je v resnici - če strahu pač ne damo veljave, ga enostavno ni - ne znotraj, ne naokrog. Zanimivo, da se spoznanje za zgodbo skriva nekako na strani ameriških priseljencev, do katerih je avtor vse prej kot prijazno nastrojen. 

Lahko si predstavljate, da je debata v skupini hitro odplavala proti oceanu naših strahov (smo naredili eno primerjalno analizo) in kakor je dež tisti dan opral naravo, tako je ta drobcena, čez stoletje stara zgodbica, katarzično oprala naše strahove. Česa je pa vas strah? :)



četrtek, 31. december 2015

Večni krog Življenja ...

Priscilla Cogan: Stara pajkovka. (prevedla Vera Črtalič). Nova Gorica: Eno, 2004.Piše: Urška Orešnik



Pa je leto naokoli. V bralnem krožku Žarek je decembrsko druženje zaznamoval pogovor o krogotoku življenja. Toplina, ki jo je ustvarila živahna izmenjava mnenj in bralnih doživetij ob knjigi Stara pajkovka, nas je že v začetku meseca pogrela v pravo, avtentično praznično vzdušje. Tisto, ki se ustvari v krogu prijetnih, radostnih ljudi. Naj bo tudi prihodnje leto polno takih iskrivih ob-bralnih srečanj! 

"Tudi letni časi se gibljejo v krogih. Ne moreš imeti lepote pomladi brez smrti v jeseni. nisi vedela, da je smrt pred življenjem? Ampak ...," me je pomenljivo pogledala, "List ne pade z drevesa tako lahko. Ne, v življenju je sok, ki se pretaka z vsemi nami. Trdno se oprijemamo, Meggie, ne da bi zares pogledali, kaj nas drži. Dokler ... Ne spoznamo polnosti kroga. Tedaj se lahko zavrtinčimo navzdol v plesu vetra, ki nenehno pripoveduje o sveti krožnosti našega življenja ..." (s. 52)

Če je slučajno še niste prebrali ... pa le vzemite Staro pajkovko v roke, da vas omreži s svojo modrostjo.
 


ponedeljek, 23. november 2015

Vzgoja po kitajsko

Amy Chua: Bojna pesem mame tigrice. (prevedla Mateja Črv Sužnik in Miha Sužnik). Hlebce: Zala, 2012.


Pišeta: Jože Omerzu in Urška Orešnik (uvod)


V oktobru smo na srečanju našega krožka kar vroče debatirali okrog knjige Bojna pesem mame tigrice, ki nam je porodila mnogo vprašanj - kje je meja stroge vzgoje, kdaj z vzgojo posežemo v otrokovo svobodo, zakaj je avtorica čutila potrebo napisati to zgodbo in tako naprej ... Tule objavljam zapis moškega dela naše ekipe, ki ima seveda drugačen pogled kot ženski del - čeprav smo tudi me zgodbo razumele na zelo različne načine. Nekatere izrazito odklonilno, nekatere občudujoče, spet druge zelo zadržano ... Pa predajmo besedo Jožetu ...



Kitajska mati Amy Chua je visoko izobražena, predava na univerzi, prav tako njen mož. Sta druga generacija priseljenih, ona kitajskih, on judovskih staršev. Imata hčerki Sophie in Lulu, ki sta nadarjeni že od rojstva. Kitajska mati si ju po tradicionalnih principih podredi in ju ostro vzgaja na poti do uspeha, odličnosti. Materialni pogoji družine so daleč nadpovprečni, uporabljajo vse možnosti prometa, lastne hiše, tam živečih glasbenikov in maksimalno uporabo časa za vaje instrumenta. Prva igra klavir, druga violino. Osebni karakter prve se podredi materi, druge pa ne, saj »je brcala že v maternici«. Naslednji dokaz: ko jo triletno mati izpostavi mrazu, zmaga hči. Avtorica poseže v davno kitajsko zgodovino, pa v dokaze za uporabo osebne volje in zmagovitih uspehov, ki so prednike pripeljali v obljubljeno deželo Ameriko. Potomci zasedajo vidne položaje v družbi in kulturi. Kitajska kulturna zapoved: »Ubogaj starše, prestajaj fizične napore in ne toži ,ne išči izgovorov.«

Sophie igra klavir, ima najboljše učitelje in uspehe, je talent. Za Lulu Amy izbere violino, zahteven in preverljiv instrument, izbira ji najboljše učitelje, nadzira vaje, katerim je posvečeno vse življenje otroka. Tudi redno šolanje je zahtevno in vsestransko, sorazmerno standardu. Amy uporablja neprestane primerjave, čeprav v javnosti zamolčane. Sledi izrek: »Prepir, obravnave, preprečuje vaje!« Otroško življenje po kitajsko je podrejeno uspehu, odličnosti, ne le biti boljši od drugih. Obe deklici zmagujeta na tekmovalnih odrih. Za nagrado Lulu si omislijo hišnega ljubljenčka, psičko Koko, ki je dodatna časovna obremenitev, a tudi veselje.


Amy Chua z družino


Potujejo v Chautauquo, naporna deveturna vožnja s poškodvano Sophie in učiteljico violine na avdicijo violine za Lulu. Drago v vseh pogledih. Sophie se vpraša zakaj? Amy odgovarja »zato, ker družina drži skupaj.« Za Lulu kupujejo res dobro violino. Jed komentira »več ko zapravimo, več imamo.« Amy in Lulu sta si blizu, vendar nezdružljivi.

Za učenki je planiran nastop v Carnegie hallu. Sophie ima obsežne priprave, vaje, zgoščenka, psihične vaje, prof. Tanaka sodeluje. Pozneje vadijo Lulu za sprejem na Julliard School, ki slovi po napetostih. Jed se spominja, da so ga v študentskih letih tu vrgli ven. Amy se spominja  tudi mnenja staršev o poroki z Jedom »ki ni bil primeren.« Sophie zmaga v Carnegie hallu, Lulu pa je zavrnjena v Julliardu .Prof Tanaka ponudi svoje ure.

Ko je Lulu stara 13 let, se upre materi glede violine, odneha, ni več prva violina v šolskem orkestru. Odtuji se materi, na parkirišču vpije tako divje, da pride policist povprašat. Postriže si lase na kratko, da ji frizer ne more pomagati. Pride do spora zaradi raztresene vreče riža, ki se razvije v nekritičen napad Amy na hčeri. Sopie razmisli in pospravi, toda materi da vedeti. Lulu že pogreša violino, toda je nadomestno zelo  uspešna pri tenisu.

Družina potuje v Moskvo, ogledajo si Rdeči trg, zamudijo na Leninov grob, sedejo za družinsko kosilo, naročijo kaviar, a se Lulu sporeče z Amy ter namerno razbije kozarec,  ta pobegne od mize, a se s spoznanjem vrne.

Amy piše in napiše avtobiografsko knjigo, dekleti jo zafrkavata, zato reducira neka poglavja in jo končno izda ter se zahvali se vsem, ki so sodelovali.

Ta avtobiografski roman je meni zelo vpliven, aktualen, verjeten družbeni scenarij. Literarni zapisi za kratek čas so ničla v primerjavi z njim. Za odgovornega (mlajšega) potreben in koristen tekst za razmišljanje.

Za zaključek pa še v razmislek ... Kaj je dobro in kaj slabo v opisani družini?
-  Amy je absolutist in vidi le svoje interese. Pregret lonec na pritisk. Tvegano podjetje. Izkorišča prednost prvega.
Kako jo občuti samotni mož Jed?
- Veliko (preveč) moči v rokah poedinca je nevaren projekt, manjka morala, etika!
- Če iščemo v zgodbi ideal - za koga? Družbi, načelu Ljubezni, uspešnosti ... Pandorina skrinjica.

Takole je analiziral in razmišljal Jože, vse, ki ste knjigo prebrali in vas je spodbudila h kakršnemu koli razmišljanju, pa vabim h komentiranju!




sreda, 11. november 2015

Povedal ti bom ...

Niet: Lep dan za smrt ali tudi glasbo lahko beremo

Piše: Urška Orešnik


Od nekdaj sem rada brala - ali bolje: prebirala. Prebrano skušala razumeti, interpretirati, v tem nekaj najti itn. Ne le knjige, temveč tudi glasbo. Še vedno hranim a4 zvezek, popisan in polepljen z besedili pesmi in glasbenih skupin, ki so me spremljale - predvsem v najstniškem času, pa tudi pozneje. Tako kot si življenja ne predstavljam brez knjig, si ga ne predstavljam brez glasbe. Potrebujem jo zjutraj, ko se peljem v službo, ko delam - za ozadje, zvečer pred spanjem ... in izbiranje pravega komada za pravo priložnost mi včasih tudi vzame kar nekaj časa. Čeprav mi knjige pomagajo pri marsikakšnem vprašanju, dilemi, situaciji, pa je glasba tista prva, instantna rešitev. Pred 15, 20 leti smo si presnemavali kasete, delali mikstejpe, sedaj si lahko že za vsako razpoloženje ustvarimo seznam predvajanja v kakšnem programu ali na youtubu. V posebno razpoloženje in razmišljanje sem se potopila tudi preteklo soboto v kranjskem Bazenu na koncertu legendarnih skupin Via Ofenziva in Niet. 



In ker imam to prednost, da urejam ta blog, si bom vzela pravico in prekršila pravilo, da pišemo o leposlovju - po drugi strani pa - kaj pa so besedila drugega kot poezija? Glasba sobotnega večera me je kot magdalenice prevzela z nostalgijo in me odpeljala v najstniška leta. Skušala sem se spomniti, kako sem to glasbo, ta besedila dojemala takrat. Zapisovala sem jih, jih prepevala, čečkala po šolskih zvezkih in še kje ... Kaj pa sem ob njih doživljala? Občutek najstniškega upora, to je gotovo. Čeprav sem nekatere od teh pesmi slišala neštetokrat je bilo v bazenu neko vzdušje - ali pa sem bila sama v nekem takem elementu - da sem besede poslušala kot bi jih slišala prvič. In oblila me je kurja polt, ko sem pomislila, kaj vse še sporočajo, kako iskrene so in kako jih sprejemajo mlade poskakujoče glave v prvih vrstah (jaz sem se po upokojensko zadrževala ob robu bazena:)). Aha trenutek, ko sem dobila idejo tudi za zapis na blogu, je bil komad Bil je maj in njegovo preprosto, vendar preprosto genialno, neposredno izpovedno in iskreno boleče besedilo:

"strah me je
nočem umreti sam
pomagaj mi
zbogom vsi
zbogom tudi ti
svet je lep" 

Res, kako bi bil svet lep, ko bi bili vsi sposobni povedati, si priznati, se izpostaviti in reči - da nas je strah samote, smrti, slovesa - povedati, kaj nosimo v sebi - naj bo to dobesedno ali metaforično. Tako preprosto. In ker je preprostost velika umetnost in jo je sposoben uresničiti le redko kdo, nas na vsakem koraku spremlja depresija, se v naših glavah rušijo zidovi, naše apatične oči s pogledom tja, kjer je nekoč sijalo sonce, ne vidijo izhoda. Sranje. Zen trenutek v ba-zenu (dodajam fotografijo za dokaz:)). 


Spoznanja nas čakajo na najbolj nepredvidljivih mestih. Tokrat me je našlo spoznanje, kako pomembno je glasbo tudi brati, doživljati skozi besedilo in kako pomembno je, da so ta besedila kvalitetna - saj so za marsikoga edina ali redka poezija, s katero se srečujejo v vsakdanjem življenju. V soboto sem poslušala dva benda, ki sta s svojimi več desetletji starimi besedili in komadi še vedno aktualna, z njima je odraslo mnogo generacij. In zato sem mnenja, da bi morali biti vsi tekstopisci pesniki, saj je moč besedila podcenjena in z njo je podcenjen tudi sprejemnik, poslušalec. Marsikaj smo sposobni slišati - vsak na svoj način, pa vendar - v tem je čar.