nedelja, 26. februar 2017

Življenje kot beg pred smrtjo

Kjersti Annesdatter Skomsvold: Hitreje ko grem, manj me je. (prevod: Jana Kocjan) Ljubljana: Modrijan, 2015. (Bralec, 87)
Piše: Urška Orešnik




Kdaj pomišljate o tem, v kakšnih svetovih živijo ljudje okrog vas? Sosedi, ki jih pozdravljate na stopnišču, ljudi, s katerimi vsak dan čakate na avtobus, s katerimi se srečujete na ulicah ... Kakšna življenja živijo, kakšne misli se jim podijo po glavi in kakšna čustva bučijo v njihovih prsih? Vsaj mene je takšen premislek doletel po prebiranju romana mlade Norvežanke Kjersti Annesdatter Skomsvold: Hitreje ko grem, manj me je.

Osrednja (anti)junakinja romana je Mathea Martinsen, stareša ženska, ki živi povsem normalno upokojensko življenje s svojim soprogom Epsilonom. Že na prvih straneh spoznamo njeno posebno naravno, sledimo njenemu, sem in tja precej hudomušnemu, toku misli. Pred bralcem se razkriva portret precej samosvoje, posebne ženske, za katero težko rečemo, da ni inteligentna, ali da je mogoče duševno prizadeta (kar na trenutke gotovo pomislimo, o čemer smo precej debatirali tudi v našem krožku), nazadnje pa zaključimo, da gre za osebo s skrajno ozkim svetom, iz katerega ima veliko težavo izstopiti. Njeno življenje je omejeno na stanovanje v bloku in njegovo bližnjo okolico, trgovino in občasno tudi knjižnico. Je v nenehnem strahu pred srečanji in interakcijami z drugimi ljudmi in si v glavi predvaja scenarije, ki bi se lahko bili zgodili ... Vendar se hkrati svoje male, nepomembne eksistence zaveda in se včasih loti hecnih podvigov, kot je poizvedovanje po svoji lastni telefonski številki na informacijah. Predvsem pa jo tare misel na smrt. Obsedena je s prebiranjem osmrtnic, katerih citati se pojavljajo na precej obskurnih mestih v romanu.

"Živi. Užij dan. V spalnici stojim pred posteljo in se sprašujem, kako se užije dan. Na koncu se odločim in kot ponavadi začnem z osmrtnicami." (str. 10) 

Pri branju tega romana se je pokazalo, da je eden tistih, ki bralce polarizira - od nekaj predvsem navdušenih - med njimi sem tudi sama, ki sem se na glas krohotala ob nekaterih, precej črnohumornih domislicah - do tistih, ki se jim je roman zdel skorajda dolgočasen in brezvezen. Smo pa ob debati prišli do precej življenjskih zaključkov. Kot je na primer ta, da roman detabuizira starost in življenje starostnikov, oz. tistih v "tretjem življenjskem obdobju", kar je še pred nedavnim bila tema, s katero se v družbi niso prav veliko ukvarjali, postaja pa zaradi starajočega se prebivalstva vedno bolj aktualna.

"Ko si star, se ti približajo samo še golobi in mačke. Ljudje mislijo, da grejo stari sami k njim, ampak to ni res." (str. 21)

Jaz sem se kar precej zamislila nad tem. koliko tako osamljenih ljudi srečujem vsak dan pri svojem delu v knjižnici in koliko jim obisk knjižnice v njihovem rutiniziranem življenju pomeni. Pa tudi nad tem, da lahko taka usoda čaka vsakega izmed nas - iz takih in drugačnih razlogov se lahko vsak obda v nek poseben svet, iz katerega komunicira z zunanjostjo le pogojno in se čudi obstoju le-te. In glede na to, kakšna je trenutna družbena dejanskost, je to kar precej mogoč scenarij.

"Dolgo ga gledam in se sprašujem, kako je mogoče, da avtobusi vozijo, da je v trgovini hrana, da se dnevnik vedno začne točno, da svet nekako deluje." (str. 111)

Še mnoge misli so se porodile v debati, pa so mi že ušle iz glave. Sama lahko zaključim, da je to eden tistih romanov, ki ti dajo kar precej misliti, v katerem se hote ali nehote vsak malo najde in nenazadnje zaradi katerega ceni življenje. In zaradi katerega se malo bolj potrudiš, da ga zares živiš. Kajti nikakor se ne želiš v svoji neuspešnosti živeti in se uresničiti potolažiti kot protagonistka romana:

"Kajti če mi torej ni uspelo, da bi bilo moje življenje res lepo, mi je pa uspelo, da je bilo težko. In mogoče je dovolj dobro, da sem naredila največ, kar sem lahko. Mogoče je to dovolj." (str, 117)



sobota, 24. december 2016

Umetnost padanja

Piše: Urška Orešnik

Inga Saetre: Umetnost padanja. (prevod Katja Šaponjić, Ana Geršak). Prevalje: Zavod VigeVageKnjige, 2015.


So boljši in so slabši časi ...  Letos je naš/moj blog malce obtičal. Kar ne pomeni, da so knjige prenehale navduševati ali kot pravi ime bloga - pomagati, sploh ne. Lahko bi rekli da gre za naravno gibanje, valovanje, prerazporeditev energije, ki enkrat je na naši strani in z nami, drugič pa spet ne. Ko sem razmišljala, katero knjigo po dolgem in ne ravno najenostavnejšem času predstaviti na blogu, sem se spomnila na čudovit risoroman Umetnost padanja, ki na simpatičen način prikaže spopadanje z raznimi težavami in preprekami, ki so vsekakor neka življenjska stalnica. 


Glavna junakinja Rakel se še ne polnoletna odseli od doma. Spremljamo njen vsakdan, druženje s prijatelji, njene simpatije ... Peripetije vsakdanjega življenja se prepletajo z razmišljanji, dnevniškimi zapisi, skorajda meditativnimi prizori ... Gre za zgodbo o padanju ... in spopadanju s težavami, s katerimi je enkrat redkeje drugič bolj gosto posejano naše življenje. 



Čeprav gre za najstniško doživljanje, ki je nekolikanj zasanjano in pred težavami beži, se jih ogiba (seveda to počnemo tudi odrasli), bi lahko rekla, da je - vsaj zame - to knjiga leta. Nekako zajame občutje tega težavnega obdobja, od katerega se bomo mnogoteri z veseljem poslovili in naredili korak proti novim začetkom, pozitivnim spremembam ... 




Umetnost padanja sedaj že obvladamo, čas je, da gremo naprej! Srečno v novem letu - če pa se vam slučajno kje zalomi, so vedno tu knjige, ki pomagajo! 📖 💗





petek, 10. junij 2016

O majhnosti

Urban Vovk: Garaže. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2015.



Spomnim se deloma kontroverznega citata, ki so jo pred nekaj leti izbrali za motto literarnega natečaja Flash Europa 28: »Doba v kateri živimo, je doba kratke zgodbe.« Dvomim, da je bil namen organizatorja demantirati pisce daljše proze, poezije, dramatike oz. paraliterarnih in hibridnih žanrov, prej spodbuda mladim avtorjem, da so njihova besedila vredna branja, je pa težko zanikati, da izjava na svoj način sploh ni napačna kljub temu, da skoraj apokaliptično napove zaton romana, ki je pred tem podobno zagodel epom (ki se uradno zaključijo z Miltonovim Izgubljenim rajem – kako simbolno točen naslov).

Seveda ne dvomim, da bodo romani še naprej uživali v povišanih nakladah (nenazadnje sam tehnološki napredek omogoča tržne poteze, ki so bile še pred kratkim nezamisljive in dandanašnji lahko svojo pol-avtobiografsko zgodbo v javnost sprosti še tako neznano in neizkušeno ime z za tisk in vezavo nezadostnim začetnim kapitalom) – detektivske, fantazijske in ljubezenske izvedbe tega žanra ostajajo recept za uspeh – bi si pa upal trditi, da bo stroka vse bolj ob bok daljšim postavljala tudi kratko prozo, ki ne more biti zgolj produkt za dobo, prenatrpano z informacijami in nepotrpežljivostjo, temveč tudi produkt takšne dobe, njen odraz v svetu besed.

Bralci kratkih zgodb – namesto trditve, da trpimo za ADHD-jem – v svojem čtivu tako iščemo drugačne kakovosti. Ne zanimajo nas toliko izgradnja likov in dogodki ter spoznanja, ki jih na življenjski poti oblikujejo, temveč bolj majhni trenutki, ki na določenih točkah življenja neodločilno vplivajo na naše odločitve ali superego. Morda je tudi to povezano z literarnimi premiki prejšnjega stoletja, ko se je književnost začela drastično odmikati od velikih zgodb in se osredotočati na majhnost, na majhnega človeka in majhne pripetljaje, ki ne privedejo do nikakršnih ključnih sprememb zgodovine – tako ali tako se je izkazalo, da so ta nemogoča (tega sicer ne verjamem, verjamem, da so mogoča, a v tako odmaknjeni povezavi s posameznikovim časom, da kot nemogoča zgolj izpadejo).

Prav zato sem pričujoči blog do sedaj bolj spremljal kot bralec in manj kot pisec, saj so me bolj kot omenjeni romani zanimale njih osebne interpretacije. O zbirkah kratkih zgodb, ki jih ne preberem ravno malo, je bilo težje pisati, saj gre pri teh knjigah povečini za best-off nekega obdobja (ali enega ali večih piscev), redkeje za organsko celoto z eno glavo in prav toliko repi. Na vsake toliko pa naletim tudi na primere kot so Garaže, ki je ne le skupek zgodb, ki presežejo časovno odmaknjenost med seboj z eno samo rdečo nitjo, temveč me nagovorijo na popolnoma intimni ravni, ker spregovorijo o občutkih, mislih, dogodkih, o katerih premišljujem na dnevni ravni ali pa sem z njimi moral nekje v preteklosti resneje obračunati, da sem se rešil nekakšnih (meta-)kognitivnih blokad.

Zbirka preko osmih zgodb razišče majhnost posameznikovega življenja, predvsem tisto, kar bi si sam upal opisati kot majhne zmage, majhne dosežke, stori pa to na način, ki dovoljuje razumeti pripetljaje tudi kot majhne poraze individua, ki sčasoma postaja vse bolj oblikovan po občih vrednotah družbe. Nekakšno prozno Slovo od mladosti, slovo od idealov in strastnih želja in harmonična pomiritev z odklonskim slogom življenja, ki ga lahko provokativno označimo z družbeno-sprejemljivim. Nekoč veliki upi, ki so propadli z majhnimi zmagami.

Všeč mi je, kako je z bistrim in spravnim humorjem (ki je ravno zaradi teh dveh lastnosti navidez tako ciničen) dodatno poudarjena posameznikova majhnost v primerjavi z neumornim aparatom družbenega pritiska. Formalno gledano se to dogaja skozi lucidna opažanja detajlov in njihovimi povezavami z veliko sliko. Tak oddaljen pogled deluje skrajno potujitveno in razozebljeno, je pa hkrati še en odraz sprave s tem, da tako pač je in da je posameznik le še pozabljena in izpraznjena puhlica v slovarju, ker je svet postal docela političen (oz. podružbljen). Morda pa je prav to dodaten dokaz, zakaj žanrske zvrsti romana prekosijo tisto osnovno Lukácsevo definicijo romana kot zgodbe o posamezniku (v svetu brez boga) – ker že lep čas živimo v svetu, kjer je boga zamenjala drugačna grozljiva transcendenca-družba. In ta svet za svoje ubesedenje potrebuje kratke zgodbe ter se manifestira skozi oddaje a la Big Brother.


Zaključim s ponovitvijo, da zgornje besede niso nikakršen razlog za obup, prej izziv, da v danem prostoru in času iščemo sebe in sebi ustrezna načela ter ideale, s katerimi lahko presežemo občutke poraženosti, ker smo v preteklosti prodali svoje sanje, da smo se vključili v sistem. Intimna žalost (opisana z zavidanja vredno spretnostjo), ki mi jo kolegi omenjajo, da so jo začutili ob branju te knjige, mi daje več navdiha za življenje, kot marsikateri spektakularen roman o izjemnih posameznikih in velikih dejanjih, ki se zgolj skrivajo za površinsko majhnostjo. Posameznik namreč nikoli ni majhen, posameznik je največje bitje tega sveta. 

nedelja, 15. maj 2016

Okrog sveta do preprostega spoznanja ...

Meike Winnemuth: Veliki dobitek. Kako sem na Milijonarju priigrala pol milijona in odpotovala. Tržič: Učila International, 2014.
Piše: Urška Orešnik



Včasih - oziroma kolikor lahko v knjižnični praksi opažam zelo pogosto - se dogaja, da človek sodi knjigo po platnici. Kljub temu da se sama načeloma ne prištevam v to množico, se je to zgodilo tudi meni. A sem bila ravno zaradi tega toliko bolj presenečena - včasih kakšna spoznanja pridejo na najbolj nepričakovanih mestih. Knjige Veliki dobitek Meike Winnemuth najverjetneje tako sama nikoli ne bi vzela s knjižne police, če mi je ne bi priporočila bralka v našem bralnem krožku, ki je s tem naslovom doživela podobno izkušnjo. 



Zgodilo pa se je nekako takole ... Poznate občutek, ko bi na neki točki v življenju spakirali kovčke in pustili vse za sabo? (Hm, ja, seveda.) Ali ko vedno daljša potovanja niso več dovolj in vas muči vprašanje, kako bi bilo, če bi lahko predvsem potovali? (Vedno bolj.) In nekako zavidate tistim, ki so se podali v take pustolovščine potovanja in pisanja (bloganja), čeprav vam neka pragmatična pamet pravi, da tudi tak življenjski stil ni mačji kašelj ... Čeprav je Veliki dobitek v bistvu resnična zgodba oz. knjiga, jo je avtorica zapisovala tudi v obliki popotnega bloga, deluje skoraj pravljično - uspešna nemška novinarka na televizijskem šovu priigra pol milijona evrov in se poda na enoletno pot po svetu. To razdeli na dvanajst destinacij oz. mest, v katerih biva po en mesec. Od Sydneya, Buenos Airesa, Mumbaja, Šanghaja do Honoluluja, San Francisca, Londona itn. Do sedaj še nič pretresljivega. Vendar stran za stranjo avtorica bralcu vse bolj prirašča k srcu. Na svoji poti se loti najrazličnejših aktivnosti - ne potuje kot turistka, temveč gre često iz svoje zone udobja. Kar jo nagradi z mnogimi novimi poznanstvi, srečanji in spoznanji. 


"Počutim se kot bi se snela z vrvice, prosto lahko dirjam po velikem travniku in ovoham vse, kar zanimivo diši - kakšno razkošje! /.../ Necenzurirano, nekontrolirano življenje." (s.25)
Hkrati pa se ji tudi zapiše:
"Kajti tisto najbolj hudo pri potovanju je to, da to ni življenje. Sreča ob svobodi in tujosti pomeni izgubo pripadnosti in bližine stalnosti." (s. 107)
Kljub temu da potovanje ni ta zaresno življenje, pa se vpraša, zakaj ni tako radovedna v svojih dejanjih tudi v svojem običajnem življenju? Nenazadnje bi se lahko učila igranja ukuleleja tudi doma, ali pa šla na kakšen eksotičen tečaj ... Kakšna je cena udobnosti vsakdanjega, običajnega življenja? Vsakodnevna rutina nas pogosto uspava v nek tempo, iz katerega se le stežka spravimo v kakšne nove pustolovščine. Je res tako težko? Branje me je z razmišljanja o potovanju in vznemirljivem spoznavanju novih pokrajin in ljudi pripeljalo do misli o tem, koliko lahko sama naredim za to, da z izleti ven iz lastne cone udobja ublažim Fernweh, wanderlust, hrepenenje po novih obzorjih ... 

Zelo prisrčno je napisan del, ko avtorica piše pismo (vsako poglavje je namreč kot pismo naslovljeno na neko osebo) mlajši sebi, kjer med drugim pove tudi tole:


"To, ljubica, kar je v tvojih letih težko in pozneje ne bo nič lažje, je ugotoviti, kaj želiš ti. Ne kaj bi morala želeti po mnenju drugih. Notranjih in zunanjih glasov velikokrat ni lahko razločiti. Je ta, ki ti prigovarja, da moraš imeti otroke, kariero, velikost košarice C, dolgoletno zvezo, hišo, popolno populjene obrvi, diplomo, uravnoteženo osebnost, uravnotežen bančni račun in na leto dvakrat dva tedna dopusta, ti ali svet? Kdo to določa? Je to v resnici tvoje hrepenenje ali zgolj prilagoditev nikogaršnji ideji o sreči?" (s. 155/156)
Kaj ni naravnost smešno, kako smo ljudje vedno sami sebi največji sovražniki, kako si sami postavljamo ovire v življenju in sami zidamo gradove prepričanj, za katerimi se skrivamo v navideznem udobju? Ko je recept za srečo tako enostaven in se skriva v preprostosti, ki jo mnogokrat zavidamo domorodcem kašne dežele, kamor se zatekamo od svojih v racionalne kletke ujeta življenja. Prav hecno je, ko avtorica ugotovi, da ji sploh ne bi bilo treba zadeti denarne nagrade, da bi šla na pot okoli sveta ampak da bi si to lahko brez težav privoščila že zdavnaj. Naj zaključim z mislijo, da je vse v našem življenju posledica nekih odločitev - in če nam ni všeč, moramo enostavno le začeti sprejemati drugačne. Preprosto, kajne? :) 

ponedeljek, 04. april 2016

Potrgajte sanje, postrelite upe ...

Kenzaburo Oe: Potrgajte poganjke, postrelite otroke (iz japonščine prevedel Iztok Ilc). Ljubljana: Sanje, 2015. (Zbirka Sanje roman)


Piše: Urška Orešnik




Čudni časi so. Časi, ki od nas zahtevajo, da pokažemo svojo človečnost. Da smo dobri drug do drugega. Žal, za marsikoga, zaslepljenega s strahom, predsodki in nezdravo mero egoizma, nepredstavljivo. In v takih okoliščinah za večurni polet v tropske kraje na Biblosu izberem ne ravno počitniško čtivo, ki pa ga ne morem odložiti. Medtem ko so se drugi potniki raztegnili na proste sedeže in odvečni čas izkoristili za počitek, me je svetloba ekrana osvetljevala dokler nisem prebrala zadnje strani romana z naslovom Potrgajte poganjke, postrelite otroke. Avtor romana, Kenzaburo Oe, je v letu mojega rojstva prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Delo, o katerem pišem, pa je njegov prvenec, ki je izšel pri njegovih triindvajsetih letih.

Po občutju brezizhodnosti, groze, zadušljivosti sveta me ta roman spominja na vzdušje romana Filio ni doma Berte Bojetu. Kljub temu da je roman verjetno vezan na neke točno določene zgodovinske okoliščine, ki jih je pisatelj izkusil na lastni koži, je dogajanje oz. okolje do te mere neprepoznavno, da bi se lahko roman dogajal na katerem koli vojnem območju. Mogoče je ravno zaredi svoje mladosti pisatelj roman napisal tako prepričljivo, tako presunljivo, kot je lahko le dojemanje vojne skozi oči otroka, ki še toliko bolj poudari njeno nesmiselnost.

Zgodba sledi usodi petnajsterice dečkov, pozabljenih od staršev in sveta, ki se znajdejo prepuščeni sami sebi v vasi, ki jo je domnevno prizadela usodna epidemija in iz katere se je umaknila večina vaščanov, ki so jo odnesli živi. V tem zadušljivem ozračju otroci iščejo pot preživetja. In v vsej brezizhodnosti in temačnosti sveta se vseeno posveti iskra naklonjenosti glavnega junaka do deklice. Glede na atmosfero se bralcu svita, da se zgodba nekako ne more končati pozitivno oz. perspektivno, pa mu vseeno juanki tolikanj prirastejo k srcu, da upa do zadnje strani. 

V času, ko sem brala knjigo, smo preleteli Sirijo in Irak, kolikor točno je pač zarisana pot na ekranih na potniških sedežih. Letela sem na toplo, v trope, se potepat in uživat, medtem ko so se v svetovih, mimo katerih so letela naša življenja, najverjetneje take zgodbe dogajale v resničnosti. Priznam, branje sem zaključila s priokusom grenkobe, slabe vesti ... in nikakor nisem uspela sladko zaspati kot moji sopotniki. Kljub pretresljivi vsebini pa je roman napisan malodane mojstrsko, čeprav ga je avtor napisal dokaj mlad. Vsekakor katarzično branje, ki ga ne smete zamuditi. 


torek, 26. januar 2016

Strah je votel, okrog ga pa nič ni

Oscar Wilde: Cantervilski duh. Ljubljana: Vale-Novak, 2002.Piše: Urška Orešnik




Da v bralnem krožku beremo raznoliko, in da obenem pri izbiri upoštevam tudi bralne okuse sodelujočih, v bralni sezoni 2015/16 beremo po principu v zadnjem času priljubljenih bralnih izzivov. Brali smo že recimo mladinski roman, ki ga je vredno prebrati, pa "knjigo za dušo", spomine ... decembra pa smo odkljukali delo, starejše od 100 let. Naša sobralka je namreč predlagala drobceno knjižico, prvo objavljeno delo Oscarja Wilda, Cantervilski duh.

Kratko branje za z drugimi opravki nabit december. Že iz prvih strani veje živahen, odličen smisel za humor, ki nakazuje na očitno Wildovo genialnost. Tistih nekaj, ki srečanja bralnega krožka kljub močnim nalivom ni želelo zamuditi, se nas je enoglasno strinjalo, da gre za odličen prikaz nasprotnosti med dvema družbama, med romantičnimi Angleži, ki še vedno verjamejo v duhove in znova in znova vznikajoče krvne madeže na stoletja starih preprogah, in Američane, ki svet dojemajo s puritansko treznostjo in racionalnostjo. 

Ne glede na vse možne inovativne načine, s katerimi se duh trudi prestrašiti nove naseljence dvorca, nikakor ne uspe. Namesto da bi sejal strah, se koncu koncev sam boji prefriganih stanovalcev in popolnoma resignira. Kljub vsemu ima zgodba za bralca spravljiv konec, nastali konflikt nazadnje razreši najmlajša, z racionalističnim pogledom neonesnažena in uvida sposobna dušica. 

Ilustracije, ki so krasile prvo izdajo zgodbe leta 1887.  


A ključna ugotovitev, ki še potrdi dejstvo, da je ta mala, drobna knjižica obvezno branje, pa je tisto ne tako očitno sporočilo, ki pa se ga gotovo vsi spominjamo iz svojega otroštva v obliki rekla, da je strah votel, okrog ga pa nič ni ... Z dolgo tradicijo grozljivih zgodb obremenjena angleška duša, bodisi resničnih poročil o človeški krutosti bodisi popolnih kreacij domišljije, take ljudske modrosti o ničnosti strahu pač ne more sprejeti. Da smo sami ustvarjalci svojih največjih strahov, lepo ilustrira ignoranca, s katero novi stanovalci sprejmejo staroselskega duha, ki ga njihovo obnašanje popolnoma vrže iz tira, saj s tem izgubi svojo vlogo, svoj pomen. In tako preprosto je v resnici - če strahu pač ne damo veljave, ga enostavno ni - ne znotraj, ne naokrog. Zanimivo, da se spoznanje za zgodbo skriva nekako na strani ameriških priseljencev, do katerih je avtor vse prej kot prijazno nastrojen. 

Lahko si predstavljate, da je debata v skupini hitro odplavala proti oceanu naših strahov (smo naredili eno primerjalno analizo) in kakor je dež tisti dan opral naravo, tako je ta drobcena, čez stoletje stara zgodbica, katarzično oprala naše strahove. Česa je pa vas strah? :)



četrtek, 31. december 2015

Večni krog Življenja ...

Priscilla Cogan: Stara pajkovka. (prevedla Vera Črtalič). Nova Gorica: Eno, 2004.Piše: Urška Orešnik



Pa je leto naokoli. V bralnem krožku Žarek je decembrsko druženje zaznamoval pogovor o krogotoku življenja. Toplina, ki jo je ustvarila živahna izmenjava mnenj in bralnih doživetij ob knjigi Stara pajkovka, nas je že v začetku meseca pogrela v pravo, avtentično praznično vzdušje. Tisto, ki se ustvari v krogu prijetnih, radostnih ljudi. Naj bo tudi prihodnje leto polno takih iskrivih ob-bralnih srečanj! 

"Tudi letni časi se gibljejo v krogih. Ne moreš imeti lepote pomladi brez smrti v jeseni. nisi vedela, da je smrt pred življenjem? Ampak ...," me je pomenljivo pogledala, "List ne pade z drevesa tako lahko. Ne, v življenju je sok, ki se pretaka z vsemi nami. Trdno se oprijemamo, Meggie, ne da bi zares pogledali, kaj nas drži. Dokler ... Ne spoznamo polnosti kroga. Tedaj se lahko zavrtinčimo navzdol v plesu vetra, ki nenehno pripoveduje o sveti krožnosti našega življenja ..." (s. 52)

Če je slučajno še niste prebrali ... pa le vzemite Staro pajkovko v roke, da vas omreži s svojo modrostjo.